Pravijo, da preden se nekdo odloči za samomor ga mora prej dolgo boleti.
Bolečina (lahko tudi notranja ali duševna) je pred koncem že tako velika, da zanj samomor pomeni olajšanje - beg pred bolečino!

Že dolgo nosim v sebi hudo bolečino.
Vsakič, ko vklopim računalnik in čakam, čakam mi v notranjosti gloda črv: "Pa zakaj se mora ta h...č toliko časa zaganjati?"
In ko zaženem program in čakam, čakam ...

Pred časom sem slišal, da je nekaj novega v globalni vasi. Android - ne to ni zame.
Nokia je zakon. Pa vendar je pri Nokia-i ista zgodba kot pri računalniku. Brskanje po internetu je muka, povečevanje slik (z dvema prstoma mogoče) so pobožne želje.

Moral sem poskusiti. Seveda brez tipkovnice ne bo šlo - pristal sem na Motoroli Milestonu.

Ostalo - počasi odhaja v zgodovino. Trenutno sem trdno na Androidu in pred novim izzivom.

Ali je možno biti ves čas na Androidu? No saj veste kaj mislim? Da se povsem rešiš prenosnika in počasnega zagona Windowsov?

Ko sem idejo omenil prijatelju iz Microsofta se je zgrozil: "Saj to je samomor?"
Nisem razglabljal ali je mislil samomor za Microsoft ali samomor zame - idejo sem zgrabil in se odločil - POSKUSIL BOM.

Najprej sedem dni in če preživim podaljšam.

Seveda moram biti zelo iskren - verjetno bodo nujne izjeme.
Če elektronske banke ne uspem spraviti čez Androida bom moral iti na prenosnik.
Žena marsikaj tolerira, ampak če ne bi bilo denarja .. no ja, to bi bil siguren samomor.

Torej pravila so zelo enostavna:
   - vse delam preko mobilnika oziroma Androida,
   - o vsem zvesto poročam skozi blog,
   - izjeme, če bodo, iskreno priznam.